Urinska inkontinenca oz. nekontrolirano izločanje urina je pogost in nadležen problem s katerim se srečujejo tako ženske kot moški.  Močno znižuje kvaliteto življenja in aktivno udeležbo v družabnem življenju.
Pojavnost nezmožnosti kontroliranega praznenja sečnega mehurja narašča s starostjo. Po razpoložljivih podaktih je v Sloveniji inkontitnetnih približno 30 % žensk starih med 45 – 50 let in vsaj 50 % žensk, ki so starejše od 65 let. Pojavnost urinske inkontitnece pri moških je nižja in dosega do 32 % pri starejši populaciji.
Najpogostejši dejavniki, ki lahko vodijo v urinsko inkontinenco, so poleg popuščanja vezivnega tkiva zaradi starosti, pri ženskah še obremenitev medeničnega dna med nosečnostjo in porodih, hormonske spremembe (pomanjkanje estrogena), operacije v mali medenici (npr. po odstranitvi rodil), prekomerna telesna teža, telesna neaktivnost. Pri moških pa se urinska inkontitneca pogosteje pojavlja ob bolezni prostate ter po operaciji ali obsevanju prostate.

Urinsko inkontinenco delimo v 4 tipe:

  1. Stresna inkontinenca, je ponavadi posledica slabšanja medeničnega dna in se kaže kot uhajanje urina ob povišanem pristisku v trebuhu (npr. ob kašljanju, kihanju, smejanju, dvigovanju težjih bremen … ).
  2. Urgentna inkontinenca, ki se kaže kot nenadno, nehoteno uhajanje urina ob ali kmalu po čutenju močne motrebe po odvajanju urina, urin uide še preden dospemo do stranišča. Pogosto se kaže kot preveč aktiven sečni mehur, ki se krči tudi, ko mehur ni poln, tako podnevi kot tudi ponoči.
  3.  Mešana urinska inkontinenca, ki je kombinacija stresne in urgentne inkontinence.
  4. Čezrobna – overflow inkontinenca se kaže kot uhajanje urina pri prekomerno polnem sečnem mehurju. To se pojavi pri kroničnem zastajanju seča ob nepopolnem praznjenju sečnega mehurja.  Zastajanje seča v sečnem mehurju je lahko posledica ovire v odtekanju urina na nivju sečnice (povečana prostata, zožitev sečnice, poškodba v področju medenice) ali pri bolnikih z nevrološkimi okvarami in slabšo krčljivostjo stene mehurja (npr. pri multipli sklerozi, pri sladkorni bolezni, pri meningomielokeli …).

Urinsko inkontinenco najprej ugotavljamo z vprašalniki ter s kliničnim pregledom, dodatni nadaljni diagnostični postopki so še enourni test z vložkom za količinsko stopnje uhajanja urina, laboratorijska analiza urina, urinokultura, funkcionalne (urodinamske) meritve ter slikanje sečil (UZ, MR preiskava).
Prepogosto se zgodi, da urinska inkontitneca ni prepoznano oz. se za zdravljenje le te ne odločimo.
Pri blagi oz. začetni urinski inkontitneci si lahko pomagamo že sami s spremembo življenskega stila (opustitev kajena, omejiti vnost kofeina in alkohola), izvajanje vaj za medenično dno (Kegleve vaje) ter trening medeničnega dna.
K neinvazivnim metodam zdravljena urinske inkontitnece spada tudi zdravljenje oz stimulacija mišic medeničnega dna na megnetnem stolu ter lasersko zdravljenje urinske inkontinence.
Tako trening medeničnega dna s stimulacijo mišic medeničnega dna na magnetnem stolu kot lasersko zdravljenje urinske inkontinence izvajamo v Avelani.